Utrip župnij

Na misijonsko nedeljo 2017 je papež Frančišek napovedal izredni misijonski mesec za leto 2019. V dogajanje izrednega misijonskega meseca smo vstopili tudi v Cerkvi na Slovenskem z otvoritvijo, ki je bila 28. septembra na Svetih Višarjah.

13. oktobra bo minilo prvo leto naših rednih molitvenih srečanj, ki so vsako soboto ob osmih zjutraj v cerkvi na Lozicah.

Vstopili smo v misijonsko leto, ki smo mu dali vodilo »Vate zaupam«. V tem vodilu je cilj, h kateremu bomo usmerjali naša človeška prizadevanja in prosili za Božji blagoslov in bližino. V oktobru nas k temu še prav posebej spodbuja molitev rožnega venca.

Nekoč je pater Pij dejal sobratu, ki mu je pomagal v posteljo: “Prosim, vzemi in daj mi orožje, ki ga imam v žepu kute.” Ta je iskal in potem rekel patru Piju: “Oče, tu ne najdem nobenega orožja, samo rožni venec,” nakar je svetnik odgovoril: “In kaj je rožni venec? Mar ni orožje?”
In res je tako: rožni venec je mogočno orožje – proti samoljubju, strastem; orožje, ki nam približa številne kreposti, kot so potrpežljivost, ponižnost in usmiljena ljubezen. Orožje, ki nas je osvobodilo v številnih duhovnih in drugih bitkah. (vir: Aleteia).

Dan pred godovnim dnevom sv. Hieronima, ko smo na Nanosu v njemu posvečeni cerkvi obhajali škofijski shod v Hieronimovemu letu, smo med sveto daritvijo »vzpostavili« posebno povezavo med Nanosom in Betlehemom, med našo cerkvijo, posvečeno sv. Hieronimu, in betlehemsko votlino, v kateri je sv. Hieronim prevajal Sveto pismo.

Fantje in dekleta, ki se bodo v novem pastoralnem letu osredotočili predvsem na dobro pripravo za prejem zakramenta svete birme, so počitnice zaključili z dvema dnevoma duhovnosti. Nekateri so nam zaupali svoje doživljanje teh trenutkov.

Udeleženci počitniških dni nam sporočajo, zakaj so jim ti dnevi všeč. Takole so zapisali:

V soboto, 24. avgusta, se nas je poln avtobus župljanov, pod vodstvom župnika Tomaža Kodriča, podalo na župnijsko romanje. Pot smo pričeli z molitvijo hvalnic in rožnega venca. Prva postaja našega romanja je bil Zaplaz, romarsko središče v novomeški škofiji.

V nedeljo, 4. avgusta, smo se po maši zbrali starešine mladinske skupine ter se po popiti kavi odpravili proti Svetim Višarjam.

Ljudje smo malo podobni zvezdam:
mogoče res svetimo daleč, toda svetimo.
In imamo vedno kaj zanimivega za
pripovedovati ...
a potreben je čas, včasih veliko časa,
da zgodbe pridejo do našega srca
–
kot svetloba do oči...
(Alessandro Davenia, Bela kot mleko, rdeča kot kri)

Bila je nedelja zvečer in tisti, ki smo prihajali na teden duhovnosti v Stržišče, smo bili razpeti med prvimi vtisi in strahovi, kako bo. Med prvimi besedami, ki so nam bile položene na srce, je bilo zagotovilo, da smo zbrani »ta pravi« in naj se prepustimo darovanemu trenutku in ljudem.

Teden duhovnosti v Stržišču mi je bil v izziv, saj sem bil postavljen za voditelja skupine. Ker sem bolj tih, nisem vedel, ali bom znal dobro voditi skupino. Ves strah pa je bil odveč, saj sem že prvi dan spoznal, da mi je dodeljena prav posebna skupina, s katero sem se takoj ujel in hitro smo stkali vezi prijateljstva, ki smo jih skozi teden le še bolj krepili.