Utrip župnij

20070224_1183.JPG

Pot v postno puščavo

Med študijskim romanjem po svetopisemskih krajih sem pridobil tudi priokus življenja v puščavi: nočni mraz in dnevna vročina; nadležen pesek, ki najde pot prav povsod in predstavlja izziv za hojo; oaza, ki je daleč od filmskih predstav ... Kratka puščavska izkušnja, a dovolj dolga, da se nekoliko lažje zavedam, kaj predstavlja Jezusovih štirideset dni.
Iz te kratke puščavske izkušnje se mi je v spomni globoko vtisnil vodič, ki je od nas zahteval, da gremo na kratek sprehod, mislim da ni trajal več kot dve uri, po puščavi vsaj z dvema plastenkama vode in da morata biti ob vrnitvi prazni. Nikoli ne bi pomislil, da lahko človek tako hitro dehidrira.

Vodič je bil na tej poti ključnega pomena. Nam, ki nismo imeli izkušnje puščavskega življenja, je s tem nasvetom, s to zahtevo varoval življenje. Ja, zelo je pomembno kdo te vodi po puščavi in kakšne nasvete ti daje. Usodna je lahko odločitev, da se podaš na pot v puščavo brez izkušenega vodiča, brez nekoga, ki bo modro svetoval in opozarjal na puščavske pasti.

Tudi Jezus je imel v tistih štirideseti dneh preizkušnje v puščavi vodiča – Svetega Duha. Njegovemu vodstvu je zaupal in se zato pogumno soočil tudi z izzivanjem domišljavega vodiča.

In mi? Vstopili smo v postni čas. Odpravili smo se na pot. Upam, da ne sami in ne z domišljavostjo, da bomo zmogli brez D(d)rugega. Tudi za nas je pomembno, da nas Duh vodi teh štirideset dni po puščavi in nam pomagal prečiščevati, utrjevati in poglabljati odnos z Bogom, bližnjimi in tudi samim seboj.

Pogumno na pot v družbi z Njim, ki je naša pot, resnica in življenje.
Tomaž
03.03.2019

Postna postava za leto 2019

Postni čas, ki se začne s pepelnično sredo, nas vsako leto pripravlja na veliko noč. Naj bo to res čas milosti, duhovne poglobitve in dobrih del, ki jih bomo darovali za potrebe Cerkve in vsega sveta.
12.02.2019

Sestra Katja nam je pisala iz misijonov v Keniji

mfolderPisal se je 9. januar 2019, ko je budilka ob 3.30 naznanila moj odhod v Kenijo. Na Brniku je bilo vse tiho in prazno, ob 5.00 se je začelo prebujati življenje, ljudje so prihajali od vsepovsod, z velikimi in malimi kovčki, veselimi in zaskrbljenimi obrazi. Med njimi sem bila tudi jaz. Pregled in oddaja prtljage, slovo od sestre Judite in že sem sama.