21.02.2021

Razmišljanje na 1. postno nedeljo

Dragi bratje in sestre, na pepelnico smo stopili na »pot posta«. Papež Frančišek je v svoji poslanici ob začetku letošnjega postnega časa tako dosledno imenoval čas milosti, v katerega smo vstopili.

Letos smo postno pot začeli tu v cerkvi in po domovih. Morda je prav v tem pomembno sporočilo, ki ga močno poudari tudi današnji evangelij.
Ko je Jezus odšel v puščavo, je to naredil po navdihu Duha (prim. Mr 1, 12). Jezus preizkušnje štirideset dnevnega bivanja v puščavi ne začenja z namenom, iz katerega bi poudarjeno štrlelo: »JAZ sem se odločil in JAZ bom«. Že v samem startu tega obdobja preizkušnje pristnosti odnosa z Očetom, je stopil na pot pod vodstvom Duha.

Prepričan sem, da tudi za vsakega izmed nas in vse skupaj velja isto. V postni čas nismo povabljeni, da bi potrjevali svoj JAZ v smislu dokazovanja, kaj zmoremo. V že omenjeni poslanici nam papež Frančišek polaga na srce, da je bistvo postne poti v prenovi vere, zajemanju »žive vode« upanja in sprejemanju Božje ljubezni, ki nas spreminja v brate in sestre v Kristusu.

Verjetno ga ni med nami, ki ne bi imel osebne izkušnje, kako zahtevna je pot spreobrnjenja. Pomislimo samo na trenutke, ki so povezani z zakramentom svete spovedi. Kolikokrat smo že stopili pred Gospoda, ga prosili odpuščanja in ga bili tudi deležni ter ob tem obljubili, da se bomo poboljšali? In vedno znova se tudi sprašujemo, zakaj nam ni uspelo oziroma zakaj smo tako hitro šli na stara pota. Mogoče bi morali vprašanje malo spremeniti in se vprašati, ali smo ob tem na pot spreobrnjenja povabili Božjega Duha, ali pa smo bili prepričani, da bomo zmogli sami. Človek z lastno voljo zmore sicer veliko, a ob soočenju s skušnjavami hudega duha, je človeška volja premalo in nujno potrebujemo moči Svetega Duha, potrebujemo, kot pravi evangelist Marko, »postrežbe angelov« (prim. Mr 1,13).

Začeli smo torej postno pot, a ne sami. Nanjo nas vabi Božji Duh in ne samo vabi. V teh milostnih dneh nam želi biti blizu. Želi biti naš sopotnik na postni poti. Na nas je, ali bomo ta predlog sprejeli, ali bomo stavili le nase, na lastno moč, pogum, voljo... Vse to sicer potrebujemo, a okrepljeno z Božjim duhom.

Božji Duh nas bo zagotovo v teh dneh vodil in usmerjal najprej na Jezusa Kristusa, ki je zgled popolne ljubezni. Že na pepelnično sredo smo izpostavili, da se v postnem času zbiramo ob vzoru ljubezni, Jezusu Kristusu, a se hkrati tudi sami preverjamo pristnost naše ljubezni do Gospoda, bližnjega in sebe.

Postna pot nas spodbuja k srečanju z Jezusom Kristusom, z njegovo ljubeznijo do vsakega izmed nas. Ne gre torej za ideje, da ne rečem ideologije posta, ampak za pristno srečanje z osebo Jezusa Kristusa. Tega ne morem samo z golim razpravljanjem o tem, kaj naj bi post bil. Zmoremo pa to z odločitvijo, da se bomo z njim srečali ob branju Božje besede in iskreno odločitvijo, da bomo življenje usmerjali po njenih navdihih. Zmoremo to z odločitvijo, da se bomo z Gospodom redno srečevali preko molitve: osebne, zakonske, družinske ... Zmoremo z dobrimi deli, ker nam Gospod zagotavlja, da vse kar naredimo najmanjšemu med nami, naredimo njemu.

Tako sprejemamo Boga v svoje življenje in mu dovolimo, da prebiva v nas. Bratje in sestre, prav tega voščim vsakemu izmed nas in prosim Gospoda, naj nam poti posta, da je darov Svetega Duha, da bomo na začeti poti vztrajali, še posebej takrat, ko se bodo kolena šibila.
župnik Tomaž