25.12.2020

Razmišljanje na Božič

Dragi bratje in sestre, dragi prijatelji, tukaj v cerkvi, ki ste na nek način predstavniki celotnega občestva, lep pozdrav. Topel pozdrav pošiljam tudi vsem vam, ki ste zbrani ob družinskih jaslicah in smo povezani preko prenosa. Hvala vsem, ker razumete okoliščine in posebne pogoje letošnjega praznovanja.
Skupaj smo hodili pot letošnjega adventnega pričakovanja in danes smo na poljanah naših domov in naše župnije najprej deležni tolažbe upanja: »Ne bojte se! (Lk 2, 10)«. Njej pa sledi veselo sporočilo: »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. (Lk 2, 10-11)«.

Upam, da ne bo nihče prizadet ali užaljen, če nas danes, na večer upanja in veselja, primerjam s pastirji na Betlehemskih poljanah. Odrešenjska novica je pastirje namreč dosegla pri opravljanju njihovega dela. Angel jim je veselo novico sporočil v njihov vsakdanji ritem življenja, ki je bil povezan z odgovornostjo za čredo in s prizadevanji za vsakodnevno preživetje. Imeli so veliko skrbi, a so ob tem še vedno gojili in negovali držo pričakovanja obljubljenega Odrešenika.

Gledano skozi oči tistih, ki so se imeli za pravoverne pričakovalce, pastirji niso bili vzor pričakovanja, ker niso dosledno izpolnjevali predpisov postave in včasih je bilo na poljanah slišati tudi grobe besede, jezno vpitje ...

Toda prav oni so bili izbrani in prvi deležni veselega oznanila ter povabila, da prvi stopijo do revnega hleva in počastijo Novorojenega.
Ko sem dejal, da vidim med nami in pastirji povezavo, sem imel pred očmi prav letošnji naš vsakdan, ko smo v času preizkušnje zaradi pandemije. Veliko je stisk in skrbi, a je hkrati med nami tudi veliko pričakovanja, upanja in veselja do življenja. Zdi se, da izgubljamo najbolj dragocene poudarka božičnega praznovanja, a je hkrati mogoče občudovati in se veseliti iznajdljivosti in pripravljenosti za mnoge druge oblike in pobude, ki enakovredno pripravljajo naša srca in domove za sprejem Deteta.

Prepričan sem, da nas je vse to pripravljalo in nas še pripravlja, da nas bo obsijala Gospodova slava (prim. Lk 2, 9) ter nas dvignila na noge in napotila v objem Novorojenega. Prav ste slišali: v objem Novorojenega. Večina umetnikov Jezusa v jaslih upodablja z razprtimi rokami. To je drža brezpogojne ljubezni, s katero nas Odrešenik sprejema v revnih jaslih in na križu.

Pastirji niso šli na pot do votline, v katerih jih je čakalo obljubljeni Odrešenik, ker bi si to zaslužili s svojim življenjem. Na pot so šli zato, ker so v Novorojenem prepoznali izpolnitev Božje obljube in predvsem, ker so v angelovem sporočilu slutili izpolnitev najglobljega človekovega hrepenenja: hrepenenja po odrešenju.

Dragi prijatelji, trdno verujem, da smo v tej noči, po Božjem učlovečenju, ko Bog pride in ostane med nami, deležni milosti odrešenja, milosti močnega Božjega objema, v katerem bomo deležni Njegove ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, miru in moči.
Vsem, vam, ki smo zbrani ob župnijskih jaslicah in vam, ki ste z nami ob družinskih jaslicah ter vam, ki ste pred Detetom v mislih, molitvi, darovanju trpljenja, želim miru, ki nam ga lahko podari samo Novorojeni. Veselite se njegovega objema in v tem objemu tudi ostanite.
župnik Tomaž