27.05.2024

Nagovor pred zahvalnim mašnim bogoslužjem v spomin na 750 let prve znane pisne omembe kraja Št. Vid

Šembid-Podnanos, župnijska cerkev sv. Vida, 25. maja 2024

Pozdravljeni na to soboto po binkoštih, večer pred praznikom sv. Trojice.

Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani. Fond AS 1073 Zbirka rokopisov: 274r, Listine kartuzije Bistra, list št. 55: Jaz, Marchward z Iga, glede teh zadev razglašam vsem in vsakemu, ki vidi ta zapis, da sem hiši in bratom kartuzijanskega reda v Borovnici podaril svoja polja pri sv. Vidu v Vipavi, ki se nahajajo ob robu (meji) vinogradov te iste hiše pa vse do javne poti ali ceste (tlakovane) z vsem, kar jim pripada, obdelanim in neobdelanim, gozdom, pašniki in travniki; mirno in svobodno pod naslovom posesti in to predvsem zaradi hiše in zaradi spoštovanja do reda. /…/ Leta Gospodovega 1274 na dan sv. Urbana /25. maja/v samostanu Borovnica

Tako se glasi začetek in konec v naš jezik prevedenega besedila s prvo znano omembo kraja pri Vipavi, ki je nosil ime po sv. Vidu. V zbirki rokopisov osrednje državne arhivske ustanove so shranjene listine (prepisi, izvlečki), verodostojne priče, da si je kartuzija z darovnicami in kupoprodajnimi pogodbami v času do konca 13. stoletja močno povečala posest – tudi s pridobitvijo zemljišč na Vipavskem. Letos, prav z današnjim častitljivim zgodovinskim dnem, je od navedenega zapisa preštetih 750 let. Dolga, zelo dolga doba, daleč v preteklost segajoča. Listina, dokument časa. Vešča roka lepe pisave. Besede in stavki, za nas dragoceni. Bog ve, kam so jo v preteklosti prenašali in kje spravljali. Ohranila se je, tako kot druge iz tega žarišča duhovnosti in kulture, še starejše in tudi mnogo mlajše. Zanje so poskrbeli najprej skrbni menihi strogega reda – kartuzijani v samostanu v Borovnici, kakor so ga takrat poimenovali (danes je to Bistra) – po nemško so ta kraj označili Freudenthal (lepo se sliši, saj pomeni Vesela dolina). Njim so bile listine v pravno korist, bile so jim temelj za njihovo gospodarstvo, s katerim so lahko vršili svoje poslanstvo. Ko samostana ni bilo več pa so zanje poskrbeli tisti, brez katerih ne bi vedeli veliko o naših koreninah: arhivisti in zgodovinarji - skrbniki zgodovinskega spomina! Ta listina ni rojstni list naše vasi. Če je sv. Vid pri Vipavi v njej takrat že omenjen, pomeni, da je tako poimenovan kraj že obstajal, da so tu bivali ljudje in tu imeli svoje svetišče, posvečeno mlademu mučencu za krščansko vero. Z delom svoje vsebine pa je dragoceni dokument prva, recimo ji ''osebna izkaznica'' naše vasi. Z dolgim rokom trajanja. Vse tja do 18. aprila 1952.

Korenine, predniki, izročilo, dediščina, zgodovinski spomin – da, tudi opomin in spodbuda za rodove dandanašnje in tiste, ki bodo v prihodnje bivali na tem kraju….

sestavil in govoril: Jurij Rosa