Za spomin na nekdanjega duhovnika Lada Piščanca

V zgodovinskem spominu je ostal kot lep, družaben človek in dober pevec. Objavljeni zapisi omenjajo čudovite oznake njegovega značaja, sijajnega počutja in priljubljenosti med Šembidci. Naj jih vsaj na kratko povzamem. Ko so prišli ljudje pomagat na trgatev v župnijskem vinogradu je ''med njimi vriskal in pel''. ''Kmalu so ga vsi poznali in vzljubili. Vse hiše je obiskal in vsakemu privoščil prijazno besedo.'' ''Poslovil se je od sleherne družine in vsem je bilo neznansko hudo, da odhaja.'' ''Sončna Vipavska. Tam so ljudje dobri kot kruh in prijazni kot sonce. Kar imajo v srcu, nosijo tudi na obrazu'' se je raznežil ob misli na službovanje v Šembidu.
Njegova nadaljnja življenjska usoda pa je zelo tragična. Kot kaplan v Cerknem je bil s skupino domačinov obtožen, da so bili krivi za napad Nemcev na udeležence tečajnikov komunističen partije. Padel je 3. februarja 1944, skupaj s 14 sotrpini, žrtvami revolucije, ki so bili umorjeni in vrženi v brezno na Lajšah nad Cerknim.
Sestra Zora Piščanc je poskrbela za natis njegove pesniške zbirke, ki jo je že sam pripravil, a ne dočakal. Izšla je leta 1950 pod naslovom Pesmi zelene pomladi (ponatis leta 1995).
110. obletnica njegovega rojstva in 80. obletnica njegove smrti pa sta postregli s presenečenjem. Goriška Mohorjeva družba je v svoji redni letni zbirki izdala drobno knjižico z naslovom V soncu tvojem ves težak medlim… V njej je natisnjenih 23 še neobjavljenih pesmi iz zapuščine istrskega duhovnika in pesnika Alojza Kocjančiča, prijatelja Lada Piščanca, ki jih je založbi posredoval Edi Race iz Rodika, zborovodja in organist. Spremno besedo je napisala Majda Cibic, dragoceno pa je še Racetovo pričevanje, ki občuteno spregovori o Alojzu Kocjančiču in Ladu Piščancu. Toplo priporočam v branje!

(J.R.)