Prošnji dnevi – križev teden, Gospodov vnebohod

V tem času se vzbuja skrb za letino. Že na prvi prošnji dan (25. aprila, dan sv. Marka evangelista) pobožni verniki želijo odvrniti mraz in pozebo s prošnjimi procesijami. Kmalu pa začnejo groziti druge nevarnosti (huda ura s točo, suša, bolezni…). Kar doživljajo ljudje v današnjih časih, so okušali že njihovi davni, še poganski predniki. S prošnjimi obhodi po poljih so se priporočali duhovom in božanstvom, da bi jim varovali letino in naklonili dober pridelek. Krščanstvo je te obhode prevzelo in jim dalo veri ustrezno vsebino. Menda so jih izvajali najprej v Franciji, nekako od leta 800 pa so se splošno razširili, ko jih je papež Leon III. zaukazal za vso Cerkev.
Svoje čase so prošnji dnevi pred praznikom Gospodovega vnebohoda trajali teden dni, kasneje so ostali trije dnevi – ponedeljek, torek in sreda – tudi kot neposredna priprava na praznik.
Na čelu procesije je stopal kak ugleden možakar iz župnije (lahko tudi kateri od strežnikov) s posebnim križem za procesije. Zaradi teh križev se je prošnjih dni splošno prijelo tudi ime križev teden.
Procesije, med katerimi so navzoči molili ali peli litanije vseh svetnikov, so potekale praviloma iz župnijske cerkve k podružnicam, da je prošnja molitev zaobjela čim večji okoliš obdelovalne zemlje in drugih površin. Sam se iz svojih otroških let spominjam predvsem procesije od župnijske cerkve k podružnici v Podbrje. Menda so že v preteklosti te procesije krenile tudi k cerkvi sv. Trojice, morda še v katera druga okolja. Odvijale so se precej zgodaj zjutraj. Ne vem več, ali pred ali po mašni daritvi, Treba je vedeti, da se je v tistih časih mašno bogoslužje obhajalo samo zjutraj oziroma dopoldne.
Med procesijo smo stopali po poti proti Podragi in nato zavili k cerkvi v Podbrjah (morda včasih tudi po zgornji stezi?). Včasih se je iz travnikov širil blagodejen vonj že pokošene trave v jutranji rosi, kar je name naredilo poseben občutek. Živo imam v spominu tudi melodijo in besedilo prve kitice ljudske pesmi, ki so jo ljudje peli med procesijo: Bog, ki grešnike kaznuješ, in pravične zveseljuješ; ker nas ljubiš, nas svariš, žugaš, tepeš in krotiš. Sliši nas stvari uboge, reši Oče nas nadloge; zdrave v miru varuj nas, daj nam kruha slednji čas! Lepi spomini!
Ne spominjam se več, ali so se prošnje procesije odvijale tudi kasneje, ko sem odraščal in bil tudi več let precej odsoten od doma. Ko pa je prišel v župnijo službovat g. Anton Štrancar so vsi prošnji dnevi dobili veljavo, kakor jim pripada. (Škoda le, ker je bila zadnja leta opuščena ''Markova procesija'' in kazalo bi jo obnoviti.) Vse dni se odvija procesija pred mašnim bogoslužjem. Prvi prošnji dan, 25. aprila, je potekala procesija okrog župnijske cerkve, tri prošnje dni pred Gospodovim vnebohodom pa se obhaja na različnih krajih: v ponedeljek pri sveti Trojici (najprej s procesijo okrog cerkve, zdaj z daljšo potjo nižje pod cerkvijo, kar še poudari pomen pobožnosti), v torek v Podbrjah (s procesijo v okolici cerkve), v sredo pa se obhaja prošnji dan v župnijski cerkvi (s procesijo okrog cerkve ali deloma po vasi). V času službovanja g. Štrancarja smo litanije vseh svetnikov vedno peli po posebnem napevu (ki mi je v ušesih zvenel še iz otroških let). Zadnja leta njegovega službovanja je med obhodom tudi kropil z blagoslovljeno vodo na vse strani. Praviloma ni pozabil trikrat ponoviti dveh vzklikov iz litanij: Po svojem čudovitem vnebohodu – reši nas, o Gospod! in pa: Daj in ohrani sad zemlje – prosimo te, usliši nas!
Ob tem še to, da imamo v veljavnem Cerkvenem molitveniku tudi lepe blagoslovne molitve, namenjene za prošnje procesije, ko lahko ob njih duhovnik podeli tudi t.i. vremenski blagoslov.
Procesije z molitvami so namenjene blagoslovu na zemeljskih površinah (polja, vinogradi, sadovnjaki, travniki), kjer se ljudje trudijo, da pridelajo sadove zemlje, vendar pa tudi za blagoslov ostalega človeškega dela in druge potrebe, saj smo blagoslova in priprošnje v mnogih zadevah vsi potrebni.

Tako se pripravimo na slovesni praznik Gospodovega vnebohoda, ki je z veliko nočjo in binkoštmi med najstarejšimi in najpomembnejšimi prazniki Cerkve. Izrecno je omenjen tudi v treh evharističnih molitvah, takoj po spremenjenju in povzdigovanju. Ponekod v Sloveniji mu pravijo tudi križevo ali križni četrtek (navezava na križev teden in dan praznika, ki je vedno na četrtek)), nedeljo po njem pa križna nedelja (kolikor mi je znano imajo v naši soseščini, na Gradišču pri Vipavi, še zdaj praznovanje te nedelje kot ''drugo šagro'').
Zanimivo je, da so v starih časih dogodek vnebohoda zelo nazorno predstavljali tudi po cerkvah. Kip vstalega Zveličarja, ki je od velike noči stal na oltarju, so s posebnim obredom vzdignili pod cerkveni strop, kjer je skozi odprtino izginil pod streho, izpod strehe pa so se vsule različne dobrote, za katere so se zlasti otroci vneto potegovali. Ta obred za globlje doživljanje praznika in pritegnitev vernikov je bil nato pod vplivom razsvetljenskega družbenega in cerkvenega gibanja, odpravljen. Ostal pa je še običaj, ki je tudi predpisan v mašni knjigi, da se po evangeliju kip Vstalega Kristusa umakne.
Po starem so imeli ponekod na Slovenskem tudi ''vnebohodne procesije'', ki so se nadaljevale tudi še po prazniku. Skupaj s prošnjimi procesijami so spominjale na pot, ki jo je napravil ta dan Zveličar na Oljsko goro, preden se je od učencev poslovil in jih blagoslovil (v Jeruzalemu so praznik obhajali zunaj mesta no Oljski gori in se potem vračali v slovesni procesiji v mesto).
Praznik Gospodovega vnebohoda je mejnik v velikonočnem času. Po njem se začne, lahko bi rekli, finale tega svetega časa. Z Marijo in Gospodovimi učenci se v duhu odpravimo v binkoštno dvorano, ko devet dni z molitvijo pričakujemo petdeseti dan – praznik prihod Svetega Duha, sklep in krono velikonočnega časa. ''Binkoštni dogodek je za veliko nočjo največji za krščanstvo'' (W. Nigg). Nanj se pravzaprav pripravljamo ves velikonočni čas, posebej izrazito pa v času binkoštne devetdnevnice, ki je mati vseh devetdnevnic. Postavil jo je sam Jezus, ko je učencem obljubil, da bodo po njegovem vnebohodu kmalu prejeli moč z višave, ki jih bo utrdila v veri in usposobila za veliko poslanstvo – širjenje veselega oznanila širom po svetu. To se je zgodilo deveti dan po njegovem vidnem slovesu. Vztrajnost v molitvi in bratski skupnosti v pričakovanju Svetega Duha nas navdihuje še danes. Pri devetdnevnici molimo za to, kar je najpotrebnejše in ključno za duhovno življenje – za darove in sadove Svetega Duha, ki posvečuje delovanje Cerkve in vsakega od nas.