Vtisi z oratorija skozi oči animatorja

Oratorij 2024 je letos spremljal sveti Daniel, kateri slovi po znameniti levji jami. Vsak dan smo animatorji s pomočjo zgodbe, ki so jo na podlagi svetopisemskih odlomkov priredili salezijanci, otrokom poskušali približati življenje Daniela. Ne gre le za zgodbico iz Svetega Pisma, ki jo je otrokom potrebno prikazati, da se porabi nekaj časa, pač pa za globoko sporočilo. Celotno sporočilo je bilo razdeljeno na pet delov in prav toliko je bilo oratorijskih dnevov. Župnik Tomaž je s pomočjo znamenj ( v našem primeru so bili to narisani simboli, župnik pa je za svojo razlago prinesel še kaj praktičnega ) dnevno razlagal vrednote dneva. V ponedeljek je to bila moč molitve, v torek zvestoba Bogu, v sredo čistost, v četrtek spoštovanje svetega in v petek Božje varstvo. In točno ta skupna razlaga oz. kateheza in potem še kateheze, ki so bile ločene po triadah, so srce oratorija. Kljub temu, da beseda razlaga oz. kateheza zveni zelo šolsko, temu ni bilo tako. Otroci pri katehezah kljub radoživosti lepo sodelujejo. Sam sem mnenja ( sicer ne vedno ), da so otroci zelo dobri ocenjevalci, ker hitro vidijo, kdaj si nepripravljen ipd. in ti to tudi dajo vedeti. Kaj pa če si dobro pripravljen in te otroci nočejo poslušati in imajo svoj program? Takrat vsaj jaz končno razumem, kako se počutijo učitelji, profesorji, starši, duhovniki..., ko sem jaz na mestu otrok, oni pa na mestu animatorja.

Poleg igrice in katehez se na oratoriju odvijajo velike igre. Letos smo jih imeli v ponedeljek, torek in četrtek. Jaz v igrah vidim priložnost, da se otroci v njih povežejo, sodelujejo…, in da uporabijo pridobljeno znanje dneva, saj se velika igra nekako navezuje na zgodbo in kateheze.

V ponedeljek, ko nas je čez dan spremljala vrednota moč molitve, nas je za finale dneva v cerkvi na oltarju počakal Jezus v monštranci. Njegovi žarki se me vedno dotaknejo in nagovorijo – bodisi, če sem v tednih duhovnosti v Stržiščah ali na oratoriju ali kje drugje.

Sreda je bila zaznamovana z izletom na Sanabor. Tamkajšnja cerkev je posvečena prav svetemu Danielu. Po igrici smo se tja odpeljali z avtobusom. Sprejela nas je gospa Jelka, ki nam je odklenila cerkev. Okrog cerkve smo si pred mašo razdelili sodelovanje. Res je bilo lepo – pristno in doživeto. Po maši je Tomaž imel skupno katehezo, nato pa smo se odpravili h gospe Jelki domov. Sprejela nas je odprtega srca. Pokazala nam je naravno kraško jamo, vendar ker je letošnji lik oratorija Daniel, smo otroke prepričali, da so noter levi. Jelka nam je spekla tudi štrudel. S polnimi želodčki smo se odpravili nazaj v Podnanos.

Četrtek je bil animatorski dan. Animatorji dneva nismo končali po refleksiji, ampak zvečer ob skupnem druženju in filmu.

Še zadnji dan, ki me je močno nagovarja, je bil petek. Pričeli smo normalno z zbiranjem in bansi. Sledile so igrica, skupna kateheza in posamezne kateheze ter malica. Po malici so sledile malce drugačne delavnice. Povabili smo goste, ki se vsak na svoj način spoprijemajo z vsakdanjikom – tako kot se je tudi naša osrednja osebnost - Daniel. Ti gosti sicer nimajo težav s hinavskimi uradniki ali čem podobnim. Gost Damijan je slep, gospa Nives je invalidka na vozičku in Mojca in Tina sta bili z društva za gluhe in naglušne.

Oratorij smo zaključili s finalom – to je maša. Spet smo si razdelili sodelovanje po triadah. Sveta maša je bila res lepa. Po njej je sledila še refleksija in čiščenje.

Teden je bil naporen, a skrati zelo lep in zgovoren. Veliko novega mi je bilo dano. Skratka zame je biti animator res nekaj posebnega. Otroci me vsako leto znova naučijo kaj novega.

Jure