Cerkve v podraški župniji

CERKEV SV. MOHORJA IN FORTUNATA V PODRAGI

Prvotno je morala stati v Podragi gotska cerkev, zidana verjetno v obdobju 1465 – 1480. Na to ugotovitev kažejo kamnoseška znamenja, ki so jih uporabljali graditelji vitovske cerkve. Ohranila so se na vogalnih kamnih prezbiterija, ladje in zakristije. Zaradi temeljite predelave je gotsko poreklo cerkve komajda ugotovljivo. Gotska cerkev je obsegala prezbiterij s petosminskim zaključkom, pravokotno ladjo in tudi zakristijo.

Nova cerkev je bila sezidana leta 1690, kar naj bi dokazovala letnica, vklesana nad vhodnimi vrati. Kakšna je bila tedaj cerkev ne moremo z gotovostjo trditi, ker so jo pozneje spet obnavljali. O prezidavi ali dozidavi zakristije priča letnica 1734 na zgornjem oknu v severni steni. V kroniki je zapisano, da je bila leta 1839 povečana. Na to povečavo morda opominja letnica 1840 vrezana na hrbtni strani glavnega oltarja. Prvotno je imela cerkev zvončnico. Zvonik, ki ji je dal dokončno podobo, so zgradili leta 1854 in ima izredno lep zaključni del iz klesanega kamna do samega vrha. Kamne je izdela kamnosek Matevž Guštin – Celan iz Griž na Vrheh. Klesan kamen poudarja tudi vse vogale sicer ometanih cerkvenih zidov ter okna z značilnimi »vangerji«. Okolico cerkve zaokroža proti severu podporni kamniti zid z železno ograjo z vmesnimi kamnitimi stebrički. Do glavnega vhoda nas pripelje široko stopnišče, ki ga na zgornjem delu krasita dva kamnita stebra s piramidalnima zaključkoma.

Cerkev je enoladijska z banjastim obokom in se v pilastrskem polkrožnem slavoloku zaključuje proti prezbiteriju s triosminskim zaključkom. Obok je dobil sedanjo obliko leta 1905. Notranjost krasijo trije oltarji. Glavni kamniti oltar so leta 1730 prenesli iz cerkve v Št. Vidu (tudi Šembid, danes Podnanos). Podoba farnih zavetnikov sv. Mohorja in Fortunata je delo neznanega slikarja. Stranska oltarja sta zidana. Na levi strani je oltar sv. Marjete, s podobo slikarja Pavla Künla (Kuhnla), na desni pa Marijin oltar s podobo Brezmadežne Device Marije slikarja Janeza Wolfa iz leta 1876. Na severni steni visi slika Jaslice (Kristusovo rojstvo), delo neznanega beneškega slikarja iz 16. stoletja.

Ob vhodu na severni steni je star krstilnik, krstnemu obredu pa služi kropilnik z letnico 1587, ki je bil najden delno zakopan na pokopališču. Pilaster severne slavoločne stene prekinja lesena prižnica iz 19. stoletja, na južni strani pa je kip Srca Jezusovega. Po stenah ladje in prezbiterija si sledijo podobe križevega pota, delo češkega podobarja Jožefa Mascheja iz leta 1891.

Lesen pevski kor ima prenovljen vhod z zunanje strani. Orgle so izdelek bratov Zupan iz Kamne gorice. Med prvo vojno je Avstrija odvzela 27 piščali. Leta 1925 so jih nadomestili z novimi, vendar slabše kvalitete. Leta 1986 so bile razstavljene in temeljito obnovljene v Mariboru.

V zvoniku so trije: enega so vlili v livarni Broili v Italiji in je posvečen Mariji sedmih žalosti, drugega v Mostarju in je posvečen sv. Marjeti. Tretji, najmanjši, je bil postavljen leta 1986 in je posvečen sv. Urbanu. Vlila ga je slovenska livarna Feralit. Stare zvonove je najprej vzela Avstrija v prvi svetovni vojni, nato pa še Italija v drugi svetovni vojni.


CERKEV SV. SOCERBA NAD PODRAGO

Cerkev sv. Socerba stoji na razglednem hribu z nadmorsko višino 555 m. 28. septembra 1642 jo je posvetil škof Mihael Kummer de Kumberg. Posvetilna listina je shranjena v arhivu šembijske župnije (Podnanos).

Več pisanih virov govori o njenem obstoju v 17. in 18. stoletju. Dobrih sto let po posvetitvi je opisana v vizitacijskem zapisniku goriškega škofa Attemsa leta 1750 s skopim podatkom o enem oltarju, ki je posvečen sv. Servulu. Leta 1874 (ali 1877) je močna burja porušila iz kamna klesano zvončnico, ki je skupaj z zvonovi padla na streho in jo poškodovala. Na prigovarjanje župljanov se je župnik Gustav Koller leta 1900 odločil za obnovo. Naročili so tudi kip sv. Socerba pri kiparju Francu Tončiču iz Kamnika. Cerkvica je bila blagoslovljena 27. oktobra 1901, vendar je žal zaživela le za dobrih štirideset let.

Cerkev sodi med enostavne podeželske podružnične cerkve s poznogotskimi elementi. Zasnovana je kot manjša enoladijska cerkev s kratkim enopolnim prezbiterijem verjetno s šilastim obokom, ki se triosminsko zaključuje. Prvotna cerkev je bila precej krajša, kar so razkrivali zunanji zidovi pod odpadlim ometom pred obnovo v letih 2004-2007. Ladja je imela le eno šilasto okno na južni steni. Kdaj so cerkev podaljšali, ni znano. Južna stena je tedaj dobila še eno šilasto okno na mestu, kjer se je prej zaključevala cerkev, pročelje pa dve majhni kvadratni okni. Kamniti okvirji vhodnega portala se polkrožno zaključujejo. Streha je bila škrlata. Danes je krita s sivo engobo.

Notranjost v prvotni cerkvi je bila verjetno drugačna, kot po opravljeni dozidavi. Delno ohranjena rebra v prezbiteriju so nakazovala šilasto obliko. Sam obok se ni ohranil. Vprašanje je ali se je ladja prvotno zaključevala s stropom ali odprtim ostrešjem. Vsekakor je imela po obnovitvenih delih leta 1900 ometan strop. Tedaj so tudi namesto zvončnice vrh pročelja postavili kamnit križ.

Med drugo svetovno vojno jo je že načel zob časa in po letu 1945 je cerkev nezadržno propadala, tako da so ostali le zunanji zidovi in močno načeto pročelje. Ladja in prezbiterij sta ostala brez strehe. Precej kamnitih delov je bilo leta 1979 odpeljanih v vas, da ne bi postali plen divjih zbiralcev starin. Leta 1999 je začasni župni upravitelj msgr. Anton Štrancar vzpodbudil vaščane za obnovo. Stekla so pripravljalna dela in izdelava načrtov. Z gradbenimi deli se je pričelo konec leta 2004. 14. oktobra 2007 pa je bila ponovno slovesno blagoslovljena. Odslej je sv. maša na godovni dan sv. Socerba 24. maja (zadnja leta premaknjeno na 23. maj) in v oktobru, v bližini datumov posvetitve oziroma zadnje blagoslovitve. Obiskana je tudi pobožnost križevega pota v sredini postnega časa. Skoraj desetletje po zadnji blagoslovitvi pa se je s sveto maša na silvestrski večer pričakalo tudi novo leto.


CERKVICA SV. URBANA

Podružnična cerkvica sv. Urbana stoji na polju pod Podrago, tik potoka Močilnika. Majhna cerkev, pravokotnega tlorisa s triosminskim zaključkom, ima na pročelju preprost kamnit vhodni portal. Ob straneh vhoda sta dve manjši kvadratni okni, nad njim pa okrogla lina. Manjše okno je tudi na južni steni. Pročelje se zaključuje s kamnitim nastavkom za zvončnico, ki jo nadomešča kamnit križ.

V vizitacijskih zapisnikih škofa Attemsa iz leta 1750 se cerkev že omenja. Navedeno je, da ima en oltar od drugod in da je trenutno v obnavljanju.

V ustanovnem pismu podraškega beneficija z dne 13. novembra 1758 jo omenjata ustanovitelja, podraška rojaka, duhovnika, brata Fran Josip in Elija Ignacij Trošt. Glavnico beneficijske ustanove sta namreč dodelila »novi kapeli« sv. Urbana.

Čez leta je bila cerkvica očitno zapuščena, saj je bila 24. julija 1853 ponovno blagoslovljena, da se je spet lahko uporabljala za božjo službo. Cerkev je tudi dobila novo sliko, delo "idrijskega malarja". Leta 1867 je bil iz zvončnice ukraden en zvon, drugega pa so zaradi varnosti prenesli v podraško cerkev nad zakristijo. Leta 1899 je burja zvončnico podrla, zato so jo leta 1907 nadomestili s kamnitim križem.

Pri sv. Urbanu so bile jutranje svete maše na zavetnikov god, 25. maja. K cerkvici pa je vsako leto vodila tudi ena od procesij za prošnje dneve in procesija za god sv. Marka, 25. aprila.

Po drugi svetovni vojni je cerkvica spet propadala in leta 1974 je bila popolnoma obnovljena (nova streha, nov omet, nov oltar iz mlinskega kamna, pred cerkvico postavljena zunanja oltarna miza prav tako iz mlinskega kamna). Slika sv. Urbana je bila najdena na podstrešju župnišča in restavrirana nekaj let pozneje. Leta 1981 je bila ukradena, za njo se je izgubila vsaka sled.

Od leta 1974 se v cerkvici opravlja sveta maša na god sv. Urbana ali na prvo nedeljo po godu. V jesenskem času po trgatvi pa je sv. maša v zahvalo sv. Urbanu, zavetniku vinogradov.


PODRAŠKA ŽUPNIJA IN NJENE CERKVE
OSNOVNI PODATKI

Pred več kot 500 leti so verni prebivalci Podrage verjetno zgradili prvo cerkve (1465 – 1480, dokaz kamnoseška znamenja).

Čez 200 let (1642) se ji je na gričku nad vasjo pridružila manjša cerkev sv. Socerba, 50 let za tem (1690, portal) pa so prvotno cerkev v vasi razširili ali povsem na novo zgradili.

100 let za cerkvijo sv. Socerba je bila na polju pod vasjo zgrajena še tretja, še manjša, cerkvica sv. Urbana. Z njo je povezana ustanovitev beneficijata (ustanovni kapital sta prispevala domačina duhovnika brata Trošt).

Prvotno je Podraga spadala v vipavsko pražupnijo, od leta 1573 pa pod kaplanijo v št. Vidu (danes Podnanosu). Podražani so si v 19. stoletju dolgo prizadevali, da bi imeli svojo župnijo (uredili so lastno pokopališče, zgradili novo veliko župnišče, cerkev je dobila novo podobo z novim lepim zvonikom 1854, drznili so si samovoljno postaviti krstni kamen). Dolga leta so pisali prošnje na cerkvene in državne višje oblasti in utemeljevali svoje razloge za samostojno župnijo. Celih 40 let so se zaman trudili. Končno so se leta 1889 odločili za uporniško potezo in skoraj soglasno je cela vas podpisala peticijo na cerkveno oblast, da prestopijo v pravoslavje, če ne ugodijo njihovim željam. Ko je bil unijatski duhovnik že na poti, so politične oblasti leta 1890 končno dovolile ustanovitev samostojne župnije.

Lilijana Vidrih Lavrenčič