Predstavitev knjige LUČ Z NANOSA – Cerkev sv. Hieronima ob 400. obletnici prve znane posvetitve cerk

Dolgo časa me je vznemirjala ugotovitev, da si ta znamenita cerkev še ni »zaslužila« niti skromne zloženke, kaj šele kaj obsežnejšega v samostojnem tisku, kljub temu, da je o njej že bilo kar veliko napisanega, a je vse raztreseno po arhivih, časopisih in tudi z omembami v nekaterih knjigah.
Generalni vikar koprske škofije je ob srečanju v Kopru na založbi Ognjišče, ko sva z oblikovalcem 6 ur urejala besedilo in slikovne priloge vprašal, kaj pripravljava, pa sem mu povedal prav to. Veste, kaj je odgovoril: ''Očitno se cerkev sama hvali…''. Pa sem si mislil: že res, a ko sem pri sv. Hieronimu, me pogosto vedno kdo pocuka za rokav ali pa ga k meni pošljejo, da bi kaj povedal o cerkvi in predvsem njeni zgodovini. Saj sem rad kaj povedal, ne vem pa koliko so si radovedni obiskovalci zapomnili.
Sedaj smo temu odpomogli in upajmo, da bo za rabo sedanjim obiskovalcem pa še za kak rod naprej, če bodo ljudje še kaj brali. 400. obletnica prve znane posvetitve je bila krasna priložnost, da obiskovalci tega svetišča in drugi dobijo primeren pripomoček.
Knjiga ni nastala, da bi obležala kje na župnijskem podstrešju, da bi z njo kdo dosegel kak strokovni naziv s povečanjem števila bibliografskih enot (tiskanih objav). Nastala je iz srčne želje, dati jo ljudem v branje ob tem pomembnem jubileju. Od moje prve pobude 2. januarja na tri krajevne organizacije vse do zadnjega tedna, ko je iz tiskarne na svetlo prišla. Župnija je takoj prisluhnila pobudi in jo sprejela. Od februarja se je že nakazovala njena vsebinska zasnova, potem pa je sledilo trdo delo do srečnega zaključka.

Knjiga, ki jo boste, tako upamo, z veseljem in radovednostjo vzeli v roke, je trde vezave, obsega 112 strani, 39 slikovnih prilog. Izdala sta jo župnija Podnanos in založba Ognjišče iz Kopra.
To je prva knjižna izdaja, ki podrobno predstavlja starodavno svetišče na prisojnih obronkih nanoške planote pod Grmado. Naslov knjigi je Luč z Nanosa. Ob branju boste ugotovili, da se ta motiv kar pogosto pojavlja (predvsem v povezavi z izročilom, da je bila tukaj vzdrževana luč za usmerjanje ladij na plovbi po tržaškem zalivu), zato sem že od začetka razmišljal o tem naslovu kot najbolj sporočilnem, pa čeprav ni izvirno nov. In naključje, ali pa ne: lepo se naslovu poda tudi znak založbe – goreči plamen na zadnji platnici. Naj sveti luč še naprej, če ne mornarjem na plovbi, pa vsem častilcem sv. Hieronima in obiskovalcem Nanosa. S to knjižno ''svetilko'' (v prispodobi) bodo lahko vzdrževali plamen naprej – tako upamo.

Na kratko o posameznih poglavjih knjige.

Od vsega začetka sem imel v mislih, da bi bila nosilna vsebina knjige neposredna pripoved izbranih virov (v celoti ali odlomkih): arhivskih dokumentov, časopisnih poročil in drugih tiskanih besedil, ki skupaj še niso bili objavljeni. Osrednje, točno tretjino knjige obsegajoče poglavje nosi naslov Zgodbe in nauki iz nanoškega svetišča. Mnogo se jih je napletlo in brez teh bi bilo razkrivanje preteklosti cerkve res osiromašeno. Tu boste brali najbolj zanimive, ki segajo od znamenite pridige Matije Vertovca leta 1817 do zapisa Željka Kozinca v popotniškem vodniku iz leta 2004.
Poglavje je razdeljeno je na sedem razdelkov. Naštel bom le njihove naslove, dovolj povedne, potem pa kar v branje.
Legende pripovedujejo; ''Silno oddaljena in samotna, ljudem vendar jako priljubljena''; Binkoštni ponedeljek – slavni dan nanoške gore; ''Skrajno škodljivo pustošenje''; Iz ruševin se ponovno dviga svetišče; Duša slovenska, postoj pri sv. Hieronimu; Sv. Hieronim - navdih pisatelju

Predhodna poljudna predstavitev preteklosti svetišča pod naslovom ''O srečna gorečnost minulih časov'' skuša z zgodovinopisno metodo bralca vpeljati k osrednjemu poglavju. Vsebina se z njim sicer delno prepleta in dopolnjuje, a ima drugačno, bolj strokovno govorico. Razmišljal sem, če je ta pregled potreben z ozirom na osrednje poglavje. Pa sem se zanj odločil – za tiste bralce, ki imajo radi zgoščeno predstavitev zgodovine cerkve.

Dragoceno poglavje Tako doživljam svetega Jerumna… - spomini in pričevanja popelje bralca v srčna besedila, ki porajajo tudi ganljiva čustva.
Vabilo sem poslal preko štiridesetim naslovljencem. Odzvala se jih je več kakor tretjina. Tu so razgrnjeni pred bralcem zelo osebni pogled, doživljanja, razmišljanja, čustvovanja. To so prav posebne zgodbe, ki odstirajo nekatere dogodke in dejanja, ki niso nikjer drugje zapisana, zato so tem bolj dragocene in iz njih izvemo mnoge podrobnosti, ki dopolnjujejo podobo svetišča in njegove zasidranosti v srcih posameznikov.

Zdelo se je primerno, da ob začetku knjige postavimo najprej zgoščene podatke o zavetniku cerkve, učenjaku, spokorniku, menihu, duhovnem voditelju, prevajalcu in razlagalcu Svetega pisma, svetniku in cerkvenem učitelju.
Prav tako je v nadaljevanju dobrodošla zgoščena pripoved, ki seznanja bralca z ugotovitvami vztrajnega iskanja kraja njegovega rojstva, za katerega mnoge predpostavke nakazujejo, da je bil na območju naše bližnje okolice.

Zadnje poglavje je dobilo naslov Preprosta in posebna. Čeprav cerkev nima posebnih starih umetnin ali druge opreme, je vendarle posebna, zato ni kazalo izpustiti kratke predstavitve njene notranjščine in zunanjščine.
S tem poglavjem se knjiga vsebinsko konča in s fotografijo glavnih vhodnih vrat simbolno vabi, da vanjo vstopi obiskovalec.

Vsebino smo soustvarjali, se bolj ali manj potili, razmišljali, pisali, pretuhtavali, se tudi kdaj sekirali:
- Tomaž Kodrič, šembidski župnik;
- prof. Bogomir Trošt, rojak iz Podrage, župnik v Jelšanah in Podgrajah, skupaj s
prof. Francetom Barago, upokojenim arhivistom in prevajalcem;
- prof. dr. Rafko Valenčič, duhovnik, upokojeni profesor Teološke fakultete
Univerze v Ljubljani;
- Jurij Rosa, upokojeni profesor zgodovine in arhivist, domoznanski raziskovalec,
pobudnik knjige, zbiralec gradiva, pisec in urednik;
- možje in žene, pisci spominov in pričevanj: poleg Rafka Valenčiča in Jurija
Rosa še Silva in Stane Ferjančič s sodelovanjem Rajka Kobala, Božo Jež, Ivo
Kodre, Alenka Koritnik, Jože Krečič, Jurij Makovec, Ljubo Meden, Marko
Nabergoj, Jože in Ivanka Pižent, pok. Hijeronim Rodman, Alfonz Rosa in
prijatelji, Niko Rupnik, Janko Trošt, Stojan Vitežnik;
- osrednjemu poglavju pa je dala podobo s pričevalnostjo v različnih jezikovnih
slogih vrsta piscev od daljnje preteklosti do novejšega časa: zapisovalci
arhivskih dokumentov in kronisti, časopisni poročevalci, pridigarji,
zgodovinarji, potopisci – nekaj takih z imeni in priimki, več pa tudi brez njih.

Pomoč in nasvete sta nudili kolegici zgodovinarki Elena Kodre Nabergoj in Lilijana Vidrih Lavrenčič, za natančni jezikovni pregled se je trudila Petra Kodre, pa fotografi so nudili svoje usluge, sijajen sodelavec - oblikovalec je bil Matjaž Starc. Čudovite spomine imam na sodelovanje z vsemi.
Hvala stokrat vsem posameznikom, sodelujočim pri nastajanju knjige, župniji za posluh in sprejem pobude, založbi Ognjišče, da je knjigo z velikodušnim razumevanjem razmeroma kratkega roka postavila in poskrbela za natis.

Zasebni založnik mi je nekoč dejal, da v zgodovini založništva in tiskarstva še ni izšla knjiga brez napake. Če boste kakšno našli, brez zadrege sporočite. Morda pa bo treba knjigo ponatisniti? Prosim pa vas, natančno si preberite uvode k posameznim poglavjem ali razdelkom, da boste lažje pristopili k branju ostalega čtiva. To je namreč pomembno za razumevanje posameznih vsebin.

Vzemite knjigo in jo berite, širite njena posebna in zelo zanimiva, tudi prav nenavadna sporočila, še naprej obiskujte cerkev in jo ohranjajte, priporočajte se zavetniku cerkve – recimo možu s Krasa!
Ti pa sv. Hieronim v klečeči molitveni drži, ponesi svoje prošnje do Vsemogočnega, ki je v nas dobro delo začel - naj ga tudi dopolni!

Sestavil in govoril: Jurij Rosa