Žensko romanje 2025

Že na poti do Ljubljane smo na avtobusu zmolile jutranjo molitev in hvalnice, nato pa smo se na Barju ustavili na prvi kavi, ki so jo nekateri že težko čakali. Ob molitvi rožnega venca smo pot nadaljevali do Stične, kjer smo imeli sveto mašo, med njo pa tudi možnost svete spovedi. Po maši smo lahko v samostanski prodajalni nakupile čaje, bučno olje, moko in vse dobrote, ki jih pridelujejo na svojem posestvu. Nato sta nas mlada vodnika popeljala po samostanu in nam približala življenje patrov, ki so se odločili za služenje Bogu z geslom Moli in delaj. V Muzeju krščanstva pa smo izvedele, kako so nastali Stiški rokopisi, eni prvih rokopisov v slovenskem jeziku, in tudi to, zakaj se knjigam po starem reče bukve. Potipale in povohale smo pergament, na kakršnega so bile te bukve napisane in se čudile lepopisu takratnih mojstrov. Navdušili so nas tudi stari mašni plašči in druga oblačila, ki so pripadali opatom, pa tudi lepo okrašeni kelihi in monštrance, ki jih hranijo v muzeju.

Ker so se nam že oglašali želodci, smo se odpeljali na turistično kmetijo Obolno. Po odlični domači hrani in pijači smo se nekateri odpravili na bližnji razgledni vrh, ki je najvišji vrh občine Ivančna Gorica in je visok 776 m. Z njega se ob lepem vremenu vidi kar polovica Slovenije, mi pa smo bili za vse to na žalost prikrajšani, saj se je spustila megla in nam zakrila lepote naše domovine.
Čakal nas je še obisk cerkve Svetega Jožefa v Ivančni Gorici, ki je stara komaj malo več kot 30 let. Gospod župnik Jurij Zadnik nam je razložil, kako je cerkev nastajala in kako živa je njihova mlada fara. Ob križevem potu, ki smo ga zmolili, smo občudovali prelepe slike Tomaža Perka in lesene rezbarije, ki dopolnjujejo oltar, oltarno mizo in krstni kamen. Na koncu smo lahko prosile za priprošnjo še pri relikvijah svetega Janeza Pavla II. In svete Jožefine Bakhite, ki jih imajo v tej cerkvi.

Dan je bil res poln duhovnih doživetij pa tudi veselega in zanimivega druženja z ženskami, ki se srečujemo v cerkvi, na sprehodih, ob raznovrstnih dogodkih in vsakodnevnih opravilih. Lepo je, da si enkrat na leto vzamemo čas zase, za poglobitev naše vere in medosebnih odnosov.

Gospod Tomaž, hvala za organizacijo in potrpežljivost.

Katarina Vitežnik