10.03.2019

Pot v postno puščavo

Med študijskim romanjem po svetopisemskih krajih sem pridobil tudi priokus življenja v puščavi: nočni mraz in dnevna vročina; nadležen pesek, ki najde pot prav povsod in predstavlja izziv za hojo; oaza, ki je daleč od filmskih predstav ... Kratka puščavska izkušnja, a dovolj dolga, da se nekoliko lažje zavedam, kaj predstavlja Jezusovih štirideset dni.
20070224_1183.JPG
Iz te kratke puščavske izkušnje se mi je v spomni globoko vtisnil vodič, ki je od nas zahteval, da gremo na kratek sprehod, mislim da ni trajal več kot dve uri, po puščavi vsaj z dvema plastenkama vode in da morata biti ob vrnitvi prazni. Nikoli ne bi pomislil, da lahko človek tako hitro dehidrira.

Vodič je bil na tej poti ključnega pomena. Nam, ki nismo imeli izkušnje puščavskega življenja, je s tem nasvetom, s to zahtevo varoval življenje. Ja, zelo je pomembno kdo te vodi po puščavi in kakšne nasvete ti daje. Usodna je lahko odločitev, da se podaš na pot v puščavo brez izkušenega vodiča, brez nekoga, ki bo modro svetoval in opozarjal na puščavske pasti.

Tudi Jezus je imel v tistih štirideseti dneh preizkušnje v puščavi vodiča – Svetega Duha. Njegovemu vodstvu je zaupal in se zato pogumno soočil tudi z izzivanjem domišljavega vodiča.

In mi? Vstopili smo v postni čas. Odpravili smo se na pot. Upam, da ne sami in ne z domišljavostjo, da bomo zmogli brez D(d)rugega. Tudi za nas je pomembno, da nas Duh vodi teh štirideset dni po puščavi in nam pomagal prečiščevati, utrjevati in poglabljati odnos z Bogom, bližnjimi in tudi samim seboj.

Pogumno na pot v družbi z Njim, ki je naša pot, resnica in življenje.
Tomaž