12.02.2019

Sestra Katja nam je pisala iz misijonov v Keniji

Pisal se je 9. januar 2019, ko je budilka ob 3.30 naznanila moj odhod v Kenijo. Na Brniku je bilo vse tiho in prazno, ob 5.00 se je začelo prebujati življenje, ljudje so prihajali od vsepovsod, z velikimi in malimi kovčki, veselimi in zaskrbljenimi obrazi. Med njimi sem bila tudi jaz. Pregled in oddaja prtljage, slovo od sestre Judite in že sem sama.
folder
Vkrcanje na letalo za Pariz in prečudovit sončni vzhod nad našimi lepimi gorami, ki so se bleščale v snegu prebujajočega se jutra. Sedela sem pri oknu in opazovala dviganje nad oblake, v kristalno jasnino modrega neba. Po dveh urah prispemo v Pariz kjer nas z busom odpeljejo do terminalov. Ogromno ljudi, ogromno terminalov in kaosa. Nisem imela veliko časa na razpolago do leta za Nairobi. Hitro sem hodila in našla oznako leta in naletela na množico čakajočih ljudi, ki so jih varnostniki le počasi in v etapah spuščali na bus do leta za Nairobi. Pogledala sem na uro in prešinila me je misel, da mi mogoče ne bo uspelo. Srce mi začne hitro biti…Množica se je premikala počasi in končno pridem do busa, nato tečem do terminala, poiščem številko leta in zaslišim svoje ime in priimek in tu se je obrestovala moja telesna kondicija, tečem zelo hitro na sprejemno mesto, kjer me pozdravijo Kenijci in vprašajo kako sem….In zadihana odgovorim…v bistvu sem zelo živčna, ker sem komaj ujela tole čekiranje…., Pa dobim velik nasmeh črnega obraza in belih zob….ej, Hakuna Matata, kar pomeni; ni problema v Keniji, zdaj si naša… Poiščem svoj sedež v velikem letalu, polnem potnikov vseh starosti in ras…Usedem se in globoko vdihnem in si rečem, uspelo mi je, za las…Hvala Jezus...NI bila ena minuta, ko pride k meni gospa, ki ima na listu napisano moje ime in priimek in me vpraša, če sem to jaz…in rečem, sem, pokažem karto in dokumente. Z nasmehom reče: dobro, potem lahko gremo… Jezus, tole je pa bilo stresno. Vožnja je bila dolga, ob 11.00 smo šli iz Pariza in ob 21.00 smo prišli v Nairobi. In tam se začne moja druga Kalvarija. Čakam v dolgi vrsti za pregled dokumentov in čekiranje, končno pridem na vrsto a računalnik mojega potnega lista ne zazna, nato me mož za okencem začne spraševati kaj bom počela v Keniji in kje bom. Vse razložim. Nato pokliče nekoga po telefonu. Čakam v negotovosti, kaj je narobe. Pride nekdo in me pelje k drugemu okencu in spet traja. Nato imam dovolj te negotovosti in vprašam kaj je narobe? Vzamejo mi prstne odtise in povedo, da je vse v redu, le da morajo vse podatke ročno vnesti v računalnik in da bo trajalo. Končno me spustijo naprej, bila sem zares vznemirjena in oddahnila sem se, ko sem šla proti izhodnim vratom. A pride še tretja Kalvarija: mojega kovčka ni bilo nikjer in je spet trajala vsa procedura izpolnjevanja podatkov in dolgega čakanja v vrsti. In končno sem prišla na zrak, prepotena od vseh teh skrbi in vame je udarila vročina poletnega Nairobija. Tu sem. Končno.

V Nairobiju, oziroma njegovemu predmestju Karen, sem ostala več dni kot je bilo načrtovano, ker sem čakala prtljago, ki so mi jo v Parizu izgubili. Karen je zelo dobro oskrbovan z wifijem in internetom, tukaj, kjer sem zdaj , na podeželju imenovanem Kitale, pa ni nič od tega. Ta vikend sem prišla v Karen na slovesnost zaobljub, zato lahko pošljem tale mail…

V ponedeljek, 14. 1. 2019, sem prišla v Kitale. Kitale je podeželje, ki je precej oddaljeno od Karena, vozili smo se polnih osem ur, z avtom. Po poti pa sem lahko gledala zebre, opice, leve, antilope…Tu imajo sestre svojo osnovno šolo, vrtec in zdravstveni dom. V skupnosti je šest sester, tri imajo večne zaobljube, tri še ne. Tri delajo v šoli kot učiteljice razrednega pouka, ena je ravnateljica šole, ena dela v zdravstvenem domu kot višja medicinska sestra, in ena dela na kmetiji, ki jo imajo okrog hiše. Posestvo je kar veliko, pridelajo vso zelenjavo, koruzo, fižol, krompir, riž, na vrtu je plantaža banan, ki jih tudi prodajajo. Imajo kokoši, zajce in krave. Za delo na kmetiji imajo zaposlene štiri ljudi. Vode je zaenkrat veliko, ker se tudi tu poznajo globalne klimatske spremembe, zdaj bi namreč morala biti suša, pa je popoldanski dež kar vsak dan, kar je nenavadno za ta čas. Voda ni pitna, vse je treba prekuhavati. Perilo peremo na roke. Če je dovolj sonca se zbiralnik za vodo segreje in je topla, tako da se lahko umijemo s toplo vodo. Če bo pa veliko dežja in malo sonca, pa nas čaka mrzla voda. Jutra in večeri so hladni. Čez dan je pa zelo vroče, danes je bilo 37 stopinj, tudi vlaga je visoka, tako da imam malce občutka kot da bi me dušilo, a kar se vremena tiče, sem brez dvoma rojena za ta kraj. Kar se vremena tiče, se razume…. Zelo dobro prenašam oboje: vročino in vlago. Vsaj zaenkrat je tako. So pa sestre rekle, da se v februarju lahko temperatura dvigne do 42 stopinj. Bomo videli kaj bo.

Vzdušje v skupnosti je zelo prijetno, preprosto in polno življenja, sestre so po cele dneve v šoli, nekatere začnejo že ob 6.30, nekatere ob 8.00 in so v šoli do 17.30. Tako da se okrog 5.00 zjutraj tu že začne dogajati…osebna molitev, skupna molitev je ob 6.00… Za zajtrk je to, kar ostane od večerje, kosilo jemo v šoli….Skupni obrok je samo večerja, ob 19.00, ki je njihov glavni obrok in za to si res vzamejo čas, za podelitev, medsebojno druženje…, tako da večerjamo zelo dolgo, vsaj uro in pol…. tu se čas ustavi in nobena ne gleda na uro. Vse rade posedijo, kar se mi zdi logično, ker so ves dan na terenu. Hrana je iz kmetije, vse pa kuhajo, nič ni surovega, zaradi kolere. Vsak dan je riž, včasih krompir, jajca, pa njihova posebna jed iz koruze, kot pri nas polenta, vendar zelo trda in »pacasta« tako da jo moraš jesti z roko, imenuje se ugali. Imajo tudi take močne zadeve, podobne našemu krompirju a so zelo nasitne in kot kamen obležijo v želodcu (vsaj meni). Včasih so ribe, jedo jih kar z glavo in očmi vred…, ker pravijo, da je v glavi največ hranilnih snovi. Jaz jih nisem mogla jesti, tako da so »moji ribi« odstranili glavo in je šlo… Veliko je graha, zelja, korenja, špinače in piščančjega mesa. Kar pridelajo, to jedo…Če je letina slaba, so tudi lačne. Počasi se privajam na njihovo hrano, druge ni, sicer sem zelo lačna…Maša je skoraj vsak dan, en dan je v šoli, en dan v skupnosti, ostale dneve se gre na župnijo, a včasih duhovnik ne pride. Zdaj se je že dvakrat tako zgodilo, da smo čakale, pa ga ni bilo in šle nazaj…., a to je za njih normalno. Nedeljska maša traja od dve do tri ure in sploh ne veš, da traja toliko ker te potegnejo s svojim ritmom, plesom, petjem.

Kitale so sicer zelo revno podeželje, tu ne najdeš mogočnih vil, ki se jih lahko vidi v Nairobiju in Karenu-seveda, na eni strani ceste vile, ograjene z električno žico in visokim obzidjem….nekaj metrov stran pa barake in revščina. Tu so v glavnem barake, tudi slamnate koče, pa nekaj malih hiš. Mi živimo v zelo preprosti, majhni hiši, ki pa je zelo ograjena, vsa okna in vrata imajo železne mreže, ker je tu zelo nevarno. Po 19.00 uri, ko pade mrak, ni varno več hoditi ven. Iz ograde spustijo štiri zelo hude pse, ki čuvajo hišo ponoči, prav tako je ponoči zaposlen človek, ki hodi okrog hiše in skrbi za varnost. Psi včasih ponoči zelo lajajo, tako da se prebudiš. Tudi sicer so področja, kjer ne smeš hoditi. To so mi sestre zelo jasno povedale, ko sem prišla…katera cesta je varna, katera ne. V bližini je gozd, česar sem se sprva zelo razveselila, a to veselje je bilo tako dolgo kot zvezdni utrinek, ker je namreč tam zelo nevarno in prepovedan vstop, ker te ugrabijo, oropajo ali celo ubijejo, …. Ni nevarno le za belce, nevarno je za vse, zato po tisti cesti, ki pelje skozi gozd kot glavna cesta za avtomobile, nikoli ne hodijo sami, ampak vedno v skupini. Tako da, ko imam čas, hodim ob glavni cesti, ki je pa zelo hrupna, prašna, a edina varna. Vse tu je zelo prašno, tudi če dežuje pozno popoldan, sonce zelo hitro vse pregreje in posuši. Če greš ven, prideš nazaj poln rumeno rdečega prahu. Ročno pranje obleke je kar vsak dan na sporedu. Sonce je zelo močno in je v slabe pol ure ali še prej vse perilo suho… Še dobro, da imam preprosta oblačila.

Na cestah je polno motoristov, ki so tu kot »javni prevoz«. Namesto na bus, se usedeš na motor…Tu nisem srečala še nobenega »belca«, v Karenu jih je bilo kar nekaj, ker so kot turisti v hotelih ali pa tudi kot priseljenci v mogočnih vilah…Tu pa…samo jaz. Sestre so rekle, da jih bom mogoče videla kaj na župniji. Pravijo mi »mazungo«, kar je za njih belec. Do sedaj sem doživela le prijaznost teh ljudi, je pa res, da ko vidijo belca mislijo, da ima denar, tako, da me vprašajo najprej, če imam kaj denarja za njih in ko rečem, da nimam, me vprašajo, če imam kaj dela za njih. Torej denar in delo. Sicer so pa veseli in nasmejani in večina me vpraša kako sem kaj?

Počasi se privajam in se mi zdi, kot da sem iz drugega planeta.., res je vse zelo drugače, način razmišljanja, navade, kultura…Vse. V bistvu mi je kar težko »obuti njihove sandale«. Zjutraj, dokler še ni vročine, približno do desetih, pomagam na kmetiji-te dni so bile na vrsti plantaže banan, zalivanje, čiščenje, pobiranje…Pobere se jih zelene in se jih za 4 dni da v leseno omaro, ki se zapre in čez 4 dni so iz popolnoma zelenih banan lepe, rumene…in imajo čisto drugačen okus kot banane pri nas. Po delu na kmetiji pa grem v šolo in sem do 17.00 z otroki. Trenutno si deliva ure s sestro Emily, ki poučuje v prvem razredu. Si pa želim tudi v druge razrede in kot mi je bilo rečeno, so mi vrata odprta. Je pa tudi na tem področju zame nov svet; v razredu je 47 otrok, način dela je popolnoma drugačen kot v naši šoli. Vse je preprosto, domače, knjig nimajo, imajo samo nekaj zvezkov in svinčnik; barvice so skupne, uporabljamo jih samo za risanje. Tu ni nobenih disciplinskih in vedenjskih težav, so samo učne in te so glavni problem….tako da sem bila čisto šokirana, ko je učiteljica sestra Emily rekla, da greva na polurni odmor in sem jo vprašala, kdo bo v razredu pazil na otroke in je rekla nihče…. Otroci so sami in se igrajo…. 47 otrok… Igrač nimajo, pred šolo so igrala (gugalnice…), večina se pa igra z avtomobilskimi gumami, ki jih je polno po vsem igrišču. Zelo so povezani med seboj in se družijo in sami najdejo izvirne igre. Njihova učna ura traja pol ure, nato imajo kratek odmor. Za kosilo dobijo v glavnem riž s kakšno zelenjavo, kuhane banane (obstaja namreč tudi vrsta banan, ki se skuhajo in so zelo nasitne), ugali…Pouk je do 15.00, nato je čas za domače naloge in igro, ob četrtkih je pa skupna maša, ko se zbere cela osnovna šola in vrtec in je veselo in traja…vse pleše in poje in se ziblje v njihovem ritmu, ki ga imajo res vpisanega v gene….Med mašo ni nobenih »intervencij učitelja«, ker vsi otroci sodelujejo, pojejo, plešejo…Tudi v prostem času je na igrišču več kot 100 otrok in nobenega učitelja, ki bi jih nadzoroval, ker ni potrebno. Učitelji se v tem času v glavnem pripravljajo na drug dan…, popravljajo zvezke…To je v glavnem vsa njihova administracija…Popravijo naloge in napišejo oceno. Res pa je teh zvezkov veliko, ker so razredi tako številčni…Plača učitelja je pa zelo nizka, za praktično ves dan dela dobijo le 300 evrov mesečno.

Uradno se šola konča ob 17.00, a veliko otrok ostane dokler jih starši ne pridejo iskat, tudi do 18.30…in so na igrišču sami. Vsi imajo uniforme, kar pa ni znak višjega standarda ampak je dejstvo, da si sami obleke ne morejo privoščiti in je za večino otrok to edino oblačilo, ki ga imajo. Imajo tudi samo ene čevlje, v razredu so večinoma bosi. Tu, v uršulinski šoli, starši plačujejo šolnino, od države sestre ne dobijo nič podpore. V zelo revni šoli, v kateri poučuje tudi ena sestra, pa se otroci lahko šolajo le zaradi pomoči donatorjev. Tam je res revščina. Za kosilo dobijo skodelico riža in za mnoge je to edini obrok. Sestra mi je rekla, da s 1000 evri lahko nahrani 124 otrok za cele tri mesece (od ponedeljka do petka). Ja, te kar strese, ko to vidiš in ko pomislim na izobilje v šoli pri nas.…

Eh, ti moji otroci. Sprašujejo me zakaj imam tako belo kožo, božajo moje lase in se čudijo zakaj sem drugačna od njih. In ko pridem, pritečejo k meni, kot da jim nosim zaklad, pa prihajam praznih rok in se me oklepajo in gledajo s črnimi, iskrivimi očmi, katerih globok pogled zares poboža dušo in nariše nasmeh na moj obraz… Vedno več jih je, ki želijo z menoj v Slovenijo….Res jih imam rada. To kar se dogaja v mojem srcu, ko sem z njimi, pa ni besed…., ki bi zaobjele vse občutke in premike v moji notranjosti.
Poleg dela na kmetiji in v šoli pa bom v prihodnjih dneh pomagala tudi v zdravstvenem domu in upam, priklicala tudi moje zdravstvene sposobnosti.

Trenutno mi kar gre. Počasi se privajam. Ne bom rekla, da je lahko, ker ni, a sem hvaležna za vse izzive, ki mi jih ponuja življenje tu…In izzivov res ni malo… Kar nekaj težav imam, ko enkrat na teden vzamem antimalarik, ; po tem močnem zdravilu postanem res zelo utrujena, brez energije in zaspana, malo se mi vrti… Tudi spim zelo slabo…A ni druge poti, to je edina preventiva proti malariji. Komarjev je tu zelo veliko in vsi so taki, ki prinašajo malarijo.

Občudujem te ljudi, ko gledam kako so polni življenja in veselja, čeprav imajo veliko več razlogov za žalost. Njihov duh je tako zelo odprt in svoboden. Tako zelo preprost. Si želim, da bi se tudi moj duh nalezel tega…
Sonce se v škrlatni barvi poslavlja in nad razgreto Afriško zemljo pada mrak. Na nebu se prižigajo prve zvezde, ki ob svitu lune naredijo nebo skrivnostno. Ob tem pogledu se zavem povezanosti z vsemi, ki jih imam rada in jih nosim v svojem srcu. Hvala za to povezanost v mislih in molitvi.

Kenija - Kitale, januar 2019
s. Katja